Otroci, ali kdaj pogledate večerno zarjo?
Če ni megle, če vidite rdeče obarvano zarjo, takrat Miklavž piškote peče ...
In če sneži, jih že posipa z moko ...
Pripoveduje: Draga Potočnjak.
Napisala: Nina Mazi.
Posneto v studiih Radia Slovenija 1996.
Dober večer, otroci.
Tisto zimo je imel Miklavž še posebno veliko dela.
Zgodaj novembra je zapadel sneg.
Vse naokrog se je razprostirala bleščeča belina.
Po zamrznjenih mlakah in jezerh pa so nevutrudno pele drsalke in hokejske palice.
Otroci so uživali v zimskem veselju in se veselili starčkovega prihoda.
Ker so pri vragulijah na snegu raztrgali precej rokavic, pogubili veliko šalov, uničili kar nekaj kap in polomili preveč sank smoči in hokejskih palic, je Miklavž vsak dan dobil kako novo prošnjo za mehke volnene rokavice, toplo kapo, pisan šal, nove sani, smuči, drsalke, hokejsko palico in ostalo opremo, brez katerega si malčki niso mogli zamisliti veselja na snegu.
Poleg tega pa so si želeli še igrač sladkarij, knjig in toplih oblačil.
Miklavž je imel rad otroke.
Skušal je ustreči sleherni še tako neznatni in nenavadni želji svojih malčkov.
Hodil je naokrog, iskal in izbiral darila, jih nosil domov ter jih v svoji gozdni hišici zavijal, urejal, popravljal, označeval, kombiniral, krasil in pripravljal za pot v dolino.
Na svojih dolgih poteh, ki jih je večinoma prehodil sam s polnim košem dobrot na rami, se je pošteno utrudil in si popolnoma ogulil močne ustnjene škornje, ki so ponošeni in zdrapani začeli puščati vodo in starčka niso več varovali pred vlagom, vetrom in zmrzaljo.
Ko se je nekega večera premražen in ožuljen vrnil iz svojega pohoda, je sezul odslužene škornje in si jih natančneje ogledal.
"Treba jih bo zamenjati," je Miklavž ugotavljal sam pri sebi.
Dobrih sedem let služili, sedaj pa je napočil čas, da si omislim novo toplo, udobno in trpežno obuvalo.
Tako jutri se oglasim pri bližnjem čevljarju.
Naslednjega jutra je vstal malce bolj zgodaj kot običajno.
Naložil razbeljeni Gašperček, si skuhal mlečno kavo, vanjo nadrobil krajec hrustljavega domačega kruha in si privoščil krepak zajtrk.
Potem je smuknil svoje stare škornje, si nadel topel zimski plašč, si poveznil na glavo mehko kučmo, pobasal v žepo usnjene rokavice in stopil na plano.
Ko se je za prvim ovinkom spomnil, da ni zaklenil svojega domovanja, je pohitel nazaj in trdno zapahnil težka Hrastova vrata svoje gozdne hišice.
V predprazničnih dneh je bilo v njegovem kraljestvu toliko lepih želja, daril, dobrot in drobnih dragocenosti, da ga je moral zavarovati pred nepovabljenimi gosti.
Potem se je odpravil proti bližnjemu naselju, kjer je v razdrapani bajtici gostoval stari čevljar Pepe.
Sključeni čevljarček je noč in dan vlekel dreto, da je lahko z zaslužkom pre hranil svojo številno družino.
Pri lažjih delih so mu pogosto pomagali tudi žena in otroci.
Ko je premraženi Miklavž potrkal na vrata čevljarjeve delavnice se je mojster vzravnal, odložil šilo in se zazrl proti dvorišču.
Presenečen, nad imenitnim obiskom je vstal, odložil okrogla očala, si v zapackani predpasnik obrisal raskave dlani in stisnil desnico rdečeličnemu Miklavžu.
Še preden je starček mojstru pokazal svoje dotrajene škornje, se je okrog Miklavža že zbrala gruča kuštravih nadebudnežev ter z očmi polnimi občudovanja in radostnega pričakovanja zrla proti velikemu skrivnostnemu košu.
Miklavž je vsem obljubil, da jim bo prinesel kar si želijo in otroci so se navdušeno razbežali po dvorišču.
Potem so prišli na vrsto škornji.
Mojster Pepe se je ljubeče sklonil nad svojo mojstrovino, ki jo je pred sedmimi leti izdelal po Miklavževih navodilih.
Rad bi imel nov par škornjev, ravno tak, kot so tile.
Lahki, topli, mehki, udobni in trpežni hkrati.
Potreboval bi jih čimprej.
Najbolje že kar jutri, vsekakor pa do začetka decembra, ko bom odšel na pot z darili za otroke.
Malce težko bo, je zajecljal sključeni čevljarček in se popraskal z ušesi.
Potem pa v isti sapi zagotovil Miklavžu, da bo storil vse, kar je v njegovi moči.
"Hvala lepa!" se je vidno oddahnil zaskrbljeni Miklavž, se poslovil od prezaposlenega mojstra in jo mahnil po opravkih.
Čez teden dni je pozno zvečer, ko se je vrnil domov, za oknom svoje prijazne hišice sredi gozda našel čevljarjevo sporočilo.
Škorni so gotovi, Pepe.
Miklavž je zadovoljno zložil prijazno pisence in poiskal mošnjo z denarjem za plačilo novih škornjev.
Obul se je in se oblekel.
Med potjo je začelo snežiti.
Lahen vetrič se je poigraval z razposajenimi snežinkami in Miklavž zatopljen v predpraznično razmišljanje je je mimogrede prispel do čevljarčka.
Ker se ni nihče odzval na trkanje, je potisnil nakljuko in stopil v delavnico.
Sredi prostora so na oguljeni Hrastovi mizi stali Miklavževi novi škornji.
"Joj, kako so imenitni!" se je razveselil Miklavž, segel po svojem novem obovalu in tesno stisnil k sebi mojstrovino starega pepeta, ki je močno dišala po ustnju in smoli.
Tedaj je v sobo stopil čevljarček in si ganjen nad Miklavževo hvaležnostjo ob solzo, ki mu je pricurjala izpod okroglih naočnikov.
Hvala lepa, Pepe.
Koliko dolgujem za škornje? Nič, nič.
Kaj bi tisto? Je zamahnil shujšani mojster.
V mošnji je nekaj denarja, je Miklavž postavil na mizo usnjeni mošniček.
Upam, da ti bom povrnil vsaj stroške, ki si jih imel z mojimi novimi škornji.
Pepe je mencal v zadregi, medtem ko si je Miklavž na njegovem razmajenem trinožniku pomerjal novo obovalo.
O, kako so udobni pa mehki in topli, je navdušeno ugotavljal.
Ker se mu je mudilo, je čevljarčku pomahal v slovo in obljubil, da se še vrne.
Pri tem pa je pozabil na svoje stare škornje.
Pepe je stekel za njim, vendar urnega starčka ni več ujel.
Vrnil se je domov in postavil škornje na prag svoje delavnice.
Čez nekaj dni je napočil Miklavžev večer.
Dobrodušni starček se je s senmiji, polnimi daril, podal k otrokom.
Obiskal je vsak dom, vsako hišo, stanovanje in najmanjšo sobico, od koder so mu pisali.
Vsem je poklonil, kar so si želeli.
Tistim najbolj skromnim pa je na svojo roko primaknil še kak dodaten priboljšek.
Ob misli na nagajive kuštrovčke, ki bodo zjutraj nav vsegodaj odvijali njegova darila ter se veselili knjig, igrač, sladkarij, oblek, obutve in športnih rekvizitov, mu je bilo toplo pri srcu.
Na poti domov se je ustavil še pri čevljarjevih.
Tišina, ki je vela izved Bajtice je pričala, da v hiši še vsi trdno spijo.
Miklavž je razdelil darila in potiho smuknil iz veže.
Ko se je vzpenjal na sani, je na pragu Pepetove zamračene delavnice zagledal svoje ponošene škornje.
Ob pogledu na oguljeno obuvalo so se mu orosile oči in ganjenje požrl kepo sol, ki so se mu nabrale v grlu.
Potem se mu je otrnila imenitna domislica.
Skočil je iz sani, segel poškornih in jih ljub če pobožal.
Nato je sklenil, da bo tokrat obdaroval tudi pridnega čevljarčka.
Pobrskal je po svoji mavhi in izpraznil svoj veliki koš, v katerem je našel še nekaj jabolčnih krhljev, suhih sliv, rožičev, lešnikov in orehov ter domačih piškotov.
Z njimi je napolnil oba škornja in jo postavil na prag Pepetove delavnice.
Ko se je stari čevljarček naslednjega jutra navezgodaj napotil na delo, je presenečeno odkril škornje s čarobno vsebino na svojem pragu.
Stari mojster, ki je bil neznansko vesel darila in Miklavževe pozornosti, je novico o domiselnem obdarovanju kmalu razširil na vse vetrove.
Tako so naslednjega leta vsi, ki so kdajkoli slišali zgodbo o starem Miklavževem obuvalu, 5.
decembra zvečer dobrodušnemu starčku nastavili par škornjev, v kateri jim je Miklavž natrosil svoje darove.
Kasneje so ljudje spoznali, da so škorni preveč umazani in ne higienski.
Zato so namesto pravi začeli nastavljati Miklavžu pisane škornčke iz potiskanega blaga in mehkega ustnja.
Tako se je do današnjega dne ohranila navada Miklavževih škornjev, ki so 6.
decembra zjutraj vsako leto znova polni čudežnih dobrot iz starčkovega koša.